Osnovni podatki

Planinsko društvo Metlika ima svojo društveno pisarno v stavbi Ljudske knjižnice na Pungartu na naslovu CBE 23, 8330 Metlika.

 

Odprto:

ČETRTEK

18:00 - 19:00 zimski čas

20:00 - 21:00 letni čas

 

E-mail: info@pdmetlika.net

V nedeljo 24.9.2017 smo metliški planinci obiskali Tolmin oz. goro Mengore - muzej na prostem. Zbralo se nas je kar 37. Tolmin je mesto na pomolu med rekama Sočo in Tolminko, ter na stiku Soške doline, Baške grape in Idrijske doline.  Ima okrog 3.600 prebivalcev. Tržne pravice je dobil leta 1820. Med prvo svetovno vojno, ko so v bližini potekale bitke soške fronte, je bil močno porušen. Na celotnem območju je množica ostalin iz prve svetovne vojne. Ena izmed teh je tudi vzpetina MENGORE - muzej na prostem.

Vzpetina Mengore je s sosednjima vrhovoma Cvetjem in Bučenico  predstavljala jedro avstro-ogrske obrambe tolminskega mostišča. Celotno območje je bilo močno utrjeno s številnimi jarki in kavernami. V vseh 29 mesecih vojne so bili avstro-ogrski položaji na Mengorah izpostavljeni nenehnemu obstreljevanju italijanskega topništva z višjih vzpetin na desnem bregu Soče. Nobena stran ni doživela večjega uspeha. V odločilni 12. soški bitki je bilo tu eno od izhodišč uspešnega prodora skupne avstro-ogrsko-nemške vojske, ki je italijanske enote  potisnila vse do reke Piave.

Krožna pot nas je vodila mimo jarkov, kavern, spominskih obeležij, ostankov kamnitih barak, vodohrama in spomenika na nekdanjem vojaškem pokopališču. Na vrhu Mengore stoji cerkvica posvečena Marijinemu imenu. Srečali pa smo se tudi s člani Planinskega društva Tolmin, ki so že večkrat bili na Krašnjem Vrhu in so nam se pridružili na pohodu.  Seveda pa so nam pripravili tudi topel sprejem in nas postregli s tolminskim sirom, pecivom in pijačo. Na poti nas je vodil nas je naš stari znanec, po rodu Belokranjec,  Rudi Rauch. Seznanil nas je  z zgodovino gore Mengora in dogodki iz 1. svetovne vojne  na tem področju. Kljub nekoliko kislemu vremenu pa je bil pohod  prijeten. Po spustu z gore Mengora  nas je Rudi popeljal na zelo lepo in prijetno vožnjo, na ladjo Lucija, po soškem jezeru do elektrarne Doblar. Vožnja je bila še posebej lepo doživetje za mlade planince, ki jih je bilo tokrat kar nekaj z nami, pa tudi plačali nismo nič. Tudi za to je poskrbel Rudi. Prijeten pohod oz. izlet smo zaključili na kosilu v restavraciji  pri Tolminskih koritih. Bograč je bil zelo dober pa tudi kakšno pivo je šlo zraven. Žal pa nam je deževno vreme preprečilo ogled Tolminskih korit. Tu smo se poslovili od tolminskih planincev in Rudija, ki je obljubil, da naslednje leto pridejo k nam. Takrat bodo namreč obeležili 250 pohod sekcije upokojencev PD Tolmin.

Vodnika: Stanko Bajuk in Rudi Rauch (PD Tolmin)

Fotografije, ki si jih lahko ogledate v foto galeriji, so prispevali: Ivo Ribarič, Jože Šmid in Stane Brodarič.

Pripravil: Stane Brodarič

V soboto in nedeljo 26. in 27.8.2017 so se  metliški planinci odpravili na Triglav. Pot jih je vodila iz doline Zadnjica po lepo speljani mulatjeri do koče na Doliču in vse do vrha Triglava, ki so ga vsi osvojili. Na vrhu je bilo še veliko pohodnikov  z vseh koncev. Sestop do  doma Planika pod Triglavom je potekal brez posebnosti. Vsi navdušeni so si segli v roke, in si drug drugemu čestitali za res lep dan v hribih. Po krajšem počitku in obveznem slikanju  se so odpravili v kočo Planika na večerjo.

Kmalu je oskrbnica koče pritekla v jedilnico, češ da je dobila klic GRS da oče z tremi majhnimi otroki starimi  7, 9 in 11 let potrebuje pomoč pri povratku iz vrha Triglava. Vzrok za klic na 112 je bila utrujenost in strah pred višino najmlajšega od sinov. Helikopter skupaj z člani GRS ni mogel iti na pomoč. V koči ni bilo nobenega člana GRS, zato se je naš vodik Jože Kozjan skupaj z Štefanom iz Avstrijske Koroške odpravil nuditi pomoč. V koči sta dobila vodo, rezervne svetilke, plezalne pasove in energijske tablice ter alu folijo za bivakiranje na prostem. Odhitela sta na pomoč. V 35 minutah sta prišla do družine, ki je bila tik pod vrhom Triglava (Staničevo zavetišče). Nudila sta jim pomoč; vodo, hrano in toplo besedo, katera je najbolj pomagala sedemletnemu fantu.  Vseh šest se je po navodilih Jožeta varno vrnilo v kočo Dom Planika pod Triglavom. Ura je bila že krepko čez deset. Za dobro opravljeno delo, jih je oskrbnica nagradila z toplim čajem.

Jože še ni popil čaja, ko je oskrbnica zopet prišla do njega z vestjo, da je opazila svetlobne signale na poti čez Škrbino proti Triglavu. Prosila ga je če gre na pot proti svetlobnim znakom. Planinci vemo, da je to signal za pomoč. Jože ni okleval ter se spet podal na pot. Vzel je vso potrebno opremo ter odšel v noč. Prišel je do čeških planincev - očeta  z dvema otrokoma. Ponudil jim je vodo in hrano, ter jih opremil z naglavnimi svetilkami. Povedali so mu, da so na poti že od pete ure zjutraj iz doline Vrat čez Plemenice na Triglav. Bili so utrujeni. Zmanjkalo jim je hrane in pijače. Večkrat so se odžejali z snegom, tudi poti niso poznali saj so bili prvič namenjeni na Triglav. Varno jih je pripeljal do koče, kje so jih sprejeli z odprtimi rokami. Češki planinci in osebje doma se so Jožetu zahvalili za pomoč. Naš vodnik Jože je bil zelo utrujen, saj je ta dan naredil skoraj 3000 m višinske razlike v vzponu za kar je potreboval dobrih 14 ur hoje. K spanju se je odpravil ob eni uri zjutraj. Noč je bila kratka, saj so ga ob peti uri že zbudili drugi planinci.

Pri analizi je Jože povedal da je bil na Triglavu že 30-krat in kaj takega še ni doživel.  Brez oklevanja se je odločil za pomoč, kajti nikoli ne veš, kdaj boš pomoč potreboval sam. Tudi on ima majhne otroke, s katerimi se potepa po slovenskih hribih.

Kljub temu dogodku pa je pohod bil zelo uspešen. Pa še vreme jim je bilo naklonjeno. Prvopristopniki na Triglav pa so prijeli tudi priznanja .

POSEBNO PRIZNANJE, ČESTIKE IN ZAHVALA pa gre našemu vodniku Jožetu Kozjanu za nesebično pomoč in reševanje pomoči potrebnim planincem.

Vodnika: Jože Kozjan in Stanko Bajuk.

 

Zapisal:  Stane Brodarič po pripovedovanju planincev in vodnika Jožeta

Fotografije DušanaBajuka in Jožeta Šmida si lahko ogledate tukaj.

V soboto, 5. avgust 2017 je nekaj naših planincev opravilo zelo zahteven pohod v Kamniške planine. Pot jih je v vzponu vodila od doma v Kamniški Bistrici, mimo bivaka pod Skuto pa do Turske Gore (2251m). Spust pa z Turske gore, mimo bivaka pod Grintovcem in Cojzove koče do Kamniške Bistrice. Pohod je bil, tudi zaradi Velike vročine, zelo zahteven a  uspešen.

Vodniki: Peter Nemanič, Jože Kozjan in Stanko Bajuk

Pripravil: Stane Brodarič

Fotografije sta posnela: Ivo Ribarič in Ana Bajuk

15.7.2017

Planina Krstenica je zaradi svoje odprte lege ena najbolj razglednih bohinjskih planin. Leži na nadmorski višini 1670 m, na planoti zahodno od Voj. Je redkeje obiskana saj pot ni posebej markirana ali vključena v katero izmed planinskih tur. Najbližji dostop je s planine Blato. Na planini leži večje število pastirskih koč,  kjer je tudi možen domačega planinskega sira, jogurta, pa še kaj se najde. Iz planine se odpira lep pogled na bohinjske in okoliške gore. Če se povzpnemo nekoliko višje vidimo tudi Triglav. V okolici se nahajajo gore Adam 2012m, Eva 2019m, Jezerski stog 2040m, Krsteniški stog 1879m, Ogradi 2087m,  planina Blato 1147m, planina Jezerce 1720m, planina Spodnja Grintovica 1175m planina Zgornja Grintovica 1250m.

Dan je bil lep in primeren za hojo. Vsi ki so bili na pohodu pravijo, da jim je bilo zelo lepo. Pa tudi pijače so imeli dovolj.  Če pa je zmanjkovalo pa so si privoščili kislo mleko.  No jo. da ne pozabim. Še učno uro  sekanja drv so imeli. To pa tudi prav pride. Skratka vtisi so zelo lepi.

Vodja pohoda:Vera Kostelec

Pripravil: Stane Brodarič

Fotografije so prispevali: Ivan Ribarič, Stanislava Bajuk in Jože Šmid.

 

V soboto 17. 6. 2017 smo obiskali SEVERNI VELEBIT. Zbralo se nas je kar lepo število - 29. 

Severni Velebit je planinsko območje med Jadranskim morjem in Ličkograckim poljem. Razteza se od prelaza Vratnik do prelaza Veliki Alan. Od leta 1999 je to območje razglašeno kot nacionalni park zaradi izrazite raznolikosti kraških oblik, bogatega živega sveta in izjemnih naravnih lepot. Površina parka obsega 109 km2. Od Zavižana do Baških Oštarij preko Alana poteka Premužičeva, ki je dolga 57 km in poteka na približno enaki nadmorski višini. Zgrajena je bila pred 80 leti in še danes omogoča prehodnost najtežjih in najlepših, najbolj divjih predelov nacionalnega parka. Premužičeva pot se imenuje po graditelju ing. Anti Premužiću. S poti so prekrasni pogledi na Jadransko morje in na drugo Ličko pogorje. Pot pelje tudi mimo Rosejevega zavetišča do planinskega doma Zavižan. Možen je tuidi  vzpon na Veliki Zavižan 1676m, na razgledne vrhove Crikveno 1641m in Gromovačo 1676 m.

Nas je pot nas je vodila vse od morja pri Jablancu. Seveda z avtobusom do planiske  koče Alan 1345m. Tu je bil tudi start naše poti oz. Premožičeve steze. V samem startu nam je pomagala navkreber kar močna burja, ki je pozneja nekoliko popustila. Kar precejšen del poti  smo imeli lep pogled na morje. Uživali smo ob pogledu na prelepe planote porasle s  travo, planinskim cvetjem in nizkim  boričevjem. In seveda na "umetniške" kamnitimi sklupture - delo narave. Vmes so se nekatere povzpeli še na omenjene vrhove.

Pot smo zaključili pri domu na Zavižanu. In piva je tam še kako prijala.

Skratka imeli smo prelep dan in vsi smo bili zelo zadovoljni.

Pripravil: Stane Brodarič

 

Slike so prispevali. Stane Brodarič, Tanja Slobodnik, Stanka Nemanič, Jože Jenič.

Koledar dogodkov

Oktober 2017
P T S Č P S N
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5